INŽENIRJEV PALEC

Med vsemi problemi, ki so bili tekom dolgih let najinega prijateljstva predloženi mojemu prijatelju mr. Sherlocku Holmesu v razrešitev, sta bila samo dva, ki je z mojim posredovanjem izvedel zanje, in sicer oni o mr. Hatherleyevem palcu in o blaznosti polkovnika Warburtona. Izmed teh dveh bi morda poslednji nudil hva¬ ležnejše polje bistremu in pravemu opazovalcu, toda prvi je bil v svojem početku tako čuden in v svojih podrobnostih tako dramatičen, da je morda vrednejši, da se objavi, najsi je tudi nudil mojemu prijatelju manj priložnosti za one deduktivne metode, s katerimi je dosegel tako znamenite uspehe. Cela zgodba je bila, kakor mislim, že več kot enkrat popisana v časnikih ; kakor pri vseh podobnih pripovedih pa je uči¬ nek dosti manjši, ako se nahaja en bloc v enim samem polovičnem stolpcu časnikovem, kakor pa, ako se nam dejstva počasi razvijajo pred očmi in se skrivnostna zadeva postopno raz¬ kriva, ko tvori vsako novo odkritje korak, ki vodi proti popolni resnici. Ko se je ta dogodek pripetil, so naredile okolnosti globok učinek name in čas dveh let, ki je od tedaj pretekel, skoraj ni zmanjšal tega učinka. « 78 Bilo je poleti leta 1889., ne dolgo po moji po¬ roki, ko so se prigodili dogodki, ki jih hočem v sledečem na kratko opisati. Povrnil sem se k civilni praksi in naposled zapustil Holmesa v njegovem stanovanju v Baker Streetu, ako- ravno sem ga pogosto obiskoval ter ga včasih celo pregovoril, da se je vsaj v toliko odpove¬ dal svojim ciganskim navadam, da me je prišel včasih obiskat. Praksa mi je vedno bolj na¬ raščala in ker slučajno nisem stanoval posebno daleč od postaje Paddington, sem dobil neko¬ liko pacijentov med železniškimi uslužbenci. Eden teh, ki sem ga ozdravil bolestne in dolge bolezni, ni nikdar nehal hvaliti mojih čednosti in mi je vedno poslal vsacega bolnika, nad ka¬ terim je imel le količkaj vpliva. Neko jutro malo pred sedmo uro me je zbu¬ dila hišna, ki je potrkala na vrata ter sporočila, da sta prišla dva moža s postaje Paddington in da me čakata v konzultacijski sobi. Hitro sem se oblekel, kajti vedel sem, da so železniški slu¬ čaji redkokdaj malenkostni, ter pohitel dol. Do- spevši tja, je moj stari znanec iz postaje stopil iz sobe in zaprl vrata za seboj. „Tukaj-le ga imam," je zašepetal in pomignil s palcem preko svoje rame; „dobro se počuti. 1 ' „Kaj pa je?“ sem vprašal, kajti njegovo ob¬ našanje je pričalo, da mora biti neko čudno bitje, ki ga je zaprl v mojo sobo. „Nov pacijent," je zašepetal; „dejal sem si, da bi bilo najbolje, ako ga sam pripeljem sem- 79 kaj; tako se vsaj ni mogel izmuzniti. In sedaj je v sobi. Oditi moram, doktor, imam svoje dolžnosti, prav tako kakor vi.“ In odšel je ta zvesti dovajalec bolnikov, ne da bi mi bil pustil vsaj toliko časa, da bi ga zahvalil. Stopil sem v svojo konzultacij sko sobo in našel pri mizi sedeti nekega; človeka. Bil je pre¬ prosto oblečen, nosil mehko čepico, ki jo je položil na moje knjige. Okoli ene svojih rok je imel ovit žepni robec, ki je bil ves krvav. Bil je mlad, ne več kakor petindvajset let star, bi dejal, ter imel izrazovit, možat obraz; bil je pa zelo bled in je naredil name vtis človeka, ki veliko trpi vsled močnega vznemirjenja, ki je zahtevalo vse njegove duševne sile, da ga ob¬ vlada. ..Žal mi je, da sem vas tako zarana pregnal iz postelje, doktor," je rekel. „A ponoči se mi je prigodila zelo resna nesreča. Davi sem do¬ spel semkaj z vlakom in ko sem na postaji Pad- dington vprašal, kje da bi dobil dobrega zdrav¬ nika, me je nek prijazen človek popeljal do sem. Hišni sem bil oddal svojo vizitko, vendar vidim, da jo je pustila na stranski mizi." Vzel sem jo ter jo pogledal. „Mr. Viktor Hatherley, hidravliški inženir, 16 A Victoria Street (3. nadstropje)." Tako se je glasilo ime, poklic in bivališče mojega jutranjega obiskovalca. „2al mi je, da sem vas pustil tako dolgo ča¬ kati," sem dejal ter sedel na svoj stol. ,,Kakor 80 vidim, prihajate ravno z nočnega potovanja, ki je samoposebi kaj monotono opravilo." „0, moje noči ni mogoče imenovati mono¬ tone," je rekel in se nasmejal. Zelo presrčno se je nasmejal in se naslonil nazaj na svoj stol. Vsi moji zdravniški nagibi so se vzdignili proti temu smehu. „Nehajte!“ sem zaklical. ,,Premagajte se!“ in polil sem ga z vodo iz bližnje čaše. A bilo je vse zaman. Imel je enega onih hi- steriških napadov, ki napadejo krepke narave, kadar so prestale veliko krizo. Kmalu pa se je zopet pomiril; bil je zelo utrujen in se močno sramoval. „Iz samega sebe sem se norčeval," je rekel. „Nikakor ne. Izpijte to-le !“ Vlil sem nekoliko brandyja v vodo in kmalu se mu je začela pri¬ kazovati barva na bledih licih. „To je bolje!" je rekel. „Sedaj, doktor, pa bodite tako dobri ter poskrbite za moj palec ali pravzaprav ono mesto, kjer je bil." Odvil je robec ter iztegnil svojo roko. Po¬ gled nanjo je pretresel celo moje utrjene živce. Videl sem štiri prste in strašno rdečo gobasto mesto, kjer bi se moral nahajati palec. Bil je odsekan ali iztrgan prav iz korenine. „Sveta nebesa!" sem zaklical, „strašna rana je to. Silno je morala krvaveti!" „Da, zelo je krvavela. Onesvestil sem se, ko se je zgodilo, in mislim, 'da sem moral biti dolgo časa brez zavesti. Ko sem se zopet zavedel, sem 81 spoznal, da je še vedno krvavela; radi tega sem privezal konec svojega robca zelo močno okoli členkov ter ga s pomočjo vejice tesneje privil.'' »Izvrstno! Ranocelnik bi bili morali po¬ stati !“ „Veste, to je hidravliško vprašanje in spada torej v mojo stroko." „To rano je prizadejalo," sem rekel, ko sem jo preiskal, „zelo težko in ostro orodje." „Nekaj tacega kakor sekalo." 1 „Nezgoda, kajneda?" „Nikakor.“ „Kaj, morilni napad!" »Zelo morilni, v resnici." „Vi me strašite." Izmil sem mu rano, jo osnažil in obvezal z bombaževino in karbolizovanimi ovoji. On pa je ležal vznak, ne da bi se se bil zganil, čeravno se je od časa do časa ugriznil v ustnice. »Kako se počutite?" sem ga vprašal, ko sem bil končal. »Izvrstno! S pomočjo vašega brandyja in med vašimi ovoji se čutim povsem novega člo¬ veka. Bil sem zelo slab, a moral sem veliko prestati." »Morda bi bilo boljše, ako ne bi govorili o tej zadevi. Očividno vpliva na vaše živce." »O, ne, sedaj ne. Naznaniti bom moral celo zadevo policiji; toda med nama rečeno, ako ne bi bilo prepričevalnega dokaza, namreč te-le moje rane, bi se čudil, ako bi verjeli mojemu Sherlock, II. 6 82 poročilu; stvar je namreč zelo izvanredna, jaz pa nimam drugega dokaza, s katerim bi jo pod¬ prl. In tudi ako bi mi verjeli, so vseeno podatki, ki jih morem podati, tako nejasni, da je veliko vprašanje, ako se pravica vmeša v celo zadevo." „Ha!“ sem vzkliknil, „ako je to problem, ki ga želite imeti razrešenega, bi vam prav toplo priporočal, da bi stopili k mojemu prijatelju mr. Sherlocku Holmesu, predno se podaste na policijo." „0, čul sem že o tem možu," je odgovoril moj obiskovalec, „in mene bi silno veselilo, ako bi hotel vzeti celo zadevo v roke, dasi se moram seveda poslužiti tudi uradne policije. Ali bi mi hoteli dati majhno priporočilo do njega?" „5e več storim. Sam vas popeljem do njega." ,,Neskončno vam bom hvaležen." „Vzela si bova voz ter se skupaj podala k njemu. Prišla bova tja ravno o pravem času, da zajtrkujeva ž njim. Ali se počutite dovolj močnega ?“ „Da; ali miren ne bom, dokler mu ne povem svoje zgodbe." „Moj služabnik pokliče voz, jaz pa bom ne¬ mudoma zopet pri vas." Pohitel sem navzgor, razložil na kratko celo zadevo svoji ženi in tekom petero minut sem sedel v kočiji ter se peljal s svojim novim znancem proti Baker Streetu. Sherlock Holmes je sedel, kakor sem pri¬ čakoval, v nočni obleki v svoji sobi, čital „od- 83 delek vzdihov" v „The Times" (kjer se naha¬ jajo oznanila, dopisi itd. o izgubah, ljubezen¬ skih zadevah itd.) ter kadil svojo prvo pipo, ki jo je nabasal z vsemi odrezki in ostanki prej¬ šnjega dne, ki jih je bil skrbno zbral in po¬ sušil na kaminovem okrajcu. Sprejel je naju mirno in prijazno, naročil novih narezkov sla¬ nine in jajec, ter delil z nama svoj zajutrek. Ko smo končali, je posadil našega novega znanca na divan, mu položil pod glavo blazino ter postavil kozarec brandyja in vode poleg njega, tako da ga je lahko dosegel. „Ni težko spoznati, da vaša izkušnja ni bila navadna, mr. Hatherley,“ je rekel. „Prosim, lezite in se naredite popolnoma, kakor da bi bili doma. Povejte nama vse, kar morete, ven¬ dar prenehajte, ako boste utrujeni ter se po¬ krepčajte z malim požirkom." „Hvala vam", je rekel moj bolnik, „povsem drugače se počutim, odkar me je zdravnik ob¬ vezal; vaš zajutrek pa je ozdravljenje dovršil. Porabiti hočem kolikor mogoče malo vašega časa, in tako začenjam takoj s svojimi čudnimi doživljaji. Holmes je sedel v svoj veliki naslanjač z utrujenim izrazom, ki pa je le zakrival njegovo vneto naravo; jaz sem se usedel njemu nasproti in obadva sva molče poslušala čudno zgodbo, ki nama jo je pripovedoval naš obiskovalec. ,,Vedeti morate", je začel, „da sem sirota in samec ter stanujem v najetem stanovanju s 6 * 84 pohištvom v Londonu. Po poklicu sem hidrav- liški inženir, tekom sedmero let, ko sem se učil pri znani tvrdki Venner in Matheson v Greenwichu, sem si nabral precej izkušnje. Ko sem pred dvemi leti doslužil svoj čas in prišel po smrti svojega ubogega očeta do precejšnje vsote denarja, sem sklenil začeti na svojo roko in najel .sem si stanovanje v Victoria Streetu. „Zdi se mi, da pride vsakdo, ki začne na svojo roko, do spoznanja, da je začetek zelo težak. Pri meni pa je bil še posebno težak. Tekom dveh let sem imel samo tri konzul¬ tacije in eno majhno delo; to je prav vse, kar mi je prinesel moj poklic. Vsi moji dohodki znašajo sedemindvajset funtov deset šilingov. Vsak dan sem čakal od devetih zjutraj do štirih popoldne v svoji majhni luknji, dokler mi ni na¬ vsezadnje začelo upadati srce in sem začel mi¬ sliti, da sploh nikoli ne bom imel nobene prakse. „Ko sem pa včeraj ravno hotel oditi iz pi¬ sarne, je stopil k meni v sobo moj pisar s spo¬ ročilom, da čaka zunaj neki gospod, ki želi z menoj govoriti o kupčijskih zadevah. Prinesel mi je tudi vizitko, na kateri je bilo natisnjeno ime: ,Polkovnik Lysander Stark'. Takoj za njim pa je vstopil polkovnik sam; bil je večji od srednje rasti, a nenavadno suh. Obraz mu je kar prehajal v nos in brado in koža na njegovih licih je bila kar napeta preko vidnih kosti. Zdelo se je pa, da je ta njegova suhost na¬ ravna in ne morda posledica kake bolezni, L 85 kajti njegovo oko je bilo bistro, hoja živahna in kretanje gotovo. Opravljen je bil preprosto a čudno, kar se pa tiče njegove starosti, bi dejal, da je imel prej štirideset nego trideset let. „,Mr. Hatherly?‘ je rekel z nekakim nemškim naglasom. .Priporočili so mi vas, mr. Hather- ley, kot možaka, ki ni samo izreden v svoji stroki, marveč je tudi diskreten in zmožen ob¬ držati kako skrivnost sam zase . 1 „Priklonil sem se in se čutil počaščenega, ka¬ kor bi se vsak drug mlad človek, ako bi ga kdo na ta način nagovoril. ,Ali vas smem vprašati, kdo me je tako dobro priporočil ? 1 sem vprašal. „,Morda je bolje, ako vam tega za sedaj' še ne povem. Iz istega vira tudi vem, da ste sirota in samec in da stanujete v Londonu . 1 „,Resnica , 1 sem odgovoril, vendar, opro¬ stite mi, ako rečem, da ne uvidim, v kaki zvezi je vse to z mojimi strokovnjaškimi zmožnostmi. Cul sem, da želite govoriti z menoj o kupčijskih zadevah, ali ne ? 1 ,,,Brez dvoma. Spoznali pa boste, da spada vse to v resnici k stvari. Imam za vas stro¬ kovno delo, za katero pa je pred vsem treba molčečnosti — popolne molčečnosti, razumete? In tega se moremo kakopa prej nadejati pri možu, ki je samec, kakor pa pri človeku, ki živi v krogu svoje družine . 1 „,Ako vam obljubim, da obdržim skrivnost sam zase 1 , sem dejal, ,se smete popolnoma za¬ nesti, da se to zgodi . 1 % 86 „Pri teh besedah me je zelo ostro pogledal in dozdevalo se mi je, da nisem še nikoli videi tako nezaupnega in vprašajočega pogleda. Torej mi obljubite?' je dejal naposled. „,Da, obljubljam vam/ Absolutno in popolno molčečnost prej, za ta čas in pozneje. Nobenega namigavanja na celo zadevo niti z besedo niti s pisanjem/ ,,,Svojo besedo sem vam že zastavil/ „,Jako dobro/ Naenkrat je planil pokonci, skočil preko sobe kakor blisk ter odprl vrata na stežaj. Zunaj na hodniku ni bilo nikogar. „,Tako je prav/ je rekel, ko se je povrnil. ,Znano mi je, da so pisarji včasih radovedni glede zadev svojih gospodarjev. Sedaj lahko čisto varno govoriva/ Primaknil je stol prav blizu k mojemu ter me začel zopet gledati z onim vprašajočim in zamišljenim pogledom. „Spričo čudnih norčij tega brezmesnega človeka se me je začelo lotevati neko čustvo gnjeva in nekaj kakor strah. Celo moja bojazen, da ne bi izgubil klijenta, me ni mogla odvrniti, da ne bi pokazal svoje nepotrpežljivosti. „,Prosim vas, da bi povedali, za kaj se gre, gospod', sem rekel, ,moj čas je drag/ Nebo mi odpusti poslednji stavek, besede so mi nehote prišle iz ustnice. ,,,Kako bi vam prijalo petdeset funtov za delo ene noči?' je vprašal. „,Naravnost imenitno/ 87 „ Rekel sem, delo ene noči, vendar bi bilo ene ure bolj pravilno. Samo vaše mnenje o nekem hidravliškem stiskalnem stroju bi rad izvedel, ki se je pokvaril. Ako nam poveste, kaj se je pokvarilo, zadostuje, popravili ga bomo že sami. Kaj pravite k takemu delu ka¬ kor je to ?' „,Videti je, da je delo lahko, plača pa velika/ „,Res je tako. In želel bi, da bi šli še danes s poslednjim vlakom z menoj/ „,Kam pa?‘ „,V Eyford v Berkshiru. To je majhen kraj blizu meje Oxfordshira in kakih sedem milj daleč od Readinga. Iz postaje Paddington gre vlak, ki vas pripelje tja okoli enajstih pet¬ najst/ „,Jako dobro/ Čakal vas bom z vozom na postaji/ Torej se je treba še z vozom peljati?' ,,,Da. Naš mali kraj se nahaja popolnoma zunaj na deželi. Leži skoraj sedem dobrih milj od postaje Eyford/ Tedaj pridem komaj pred polnočjo tja. Ka¬ kor vse kaže, ne ujamem potem nobenega vlaka več za povratek in primoran bom čez noč tam ostati/ „,Da, sicer pa prav lahko pri nas dobite po¬ steljo/ „,To mi je zelo nerodno. Ali ne morem priti tja ob primernejšem času?' 88 „,Po našem mnenju je najbolje, ako pridete kesno. S tem, da plačamo vam, mlademu in ne¬ znanemu človeku vsoto, ki bi zanjo dobili mnenje prvakov vaše stroke, vas hočemo ravno oškodovati za vsakojako neprijetnost. Seveda, ako želite odstopiti, imate še vedno dovolj časa.' ,,Spomnil sem se petdesetero funtov šterlin- gov in kako koristni da bi mi bili. ,Nikakor', sem dejal, ,zelo me bo veselilo, ako bi mogel ustreči vašim željam. Vseeno pa bi rad izvedel nekoliko več, kaj želite od mene, da vam storim.' „,Prav imate. Povsem naravno je, da je ob¬ ljuba molčečnosti, ki smo jo zahtevali od vas, vzbudila vašo radovednost. Nikakor ni moj namen vzprejeti vašo uslužnost, ne da bi vam pojasnil celo zadevo. Mislim pa, da smo popol¬ noma varni pred vsakimi prisluškovalci, ali ne P' „,Docela.' „,Stavr je torej taka. Znano vam je morda, da je suknarsko ilo dragocena stvar in da se nahaja samo na enem ali dveh krajih na An¬ gleškem.' Cul sem tako.' „,Nedavno sem kupil majhno zemljišče — zelo majhno zemljišče —• kakih deset milj daleč od Readinga. In tukaj sem bil tako srečen, da sem našel, da se nahaja v enem mojih polj suk¬ narsko ilo. Ko sem pa stvar natančneje pre¬ iskal, sem spoznal, da je sklad primeroma 89 majhen in da je tvoril zgolj zvezo med dvema mnogo večjima skladoma na levi in desni, ki sta se pa nahajala na zemljiščih naših sosedov. Ti dobri ljudje niso niti najmanj vedeli, da je v njihovi zemlji stvar, ki je prav tako drago¬ cena kot zlato. Kaj koristno bi bilo seveda, da bi kupil to zemljo, predno bi oni spoznali njeno pravo vrednost. Na nesrečo pa nisem imel de¬ narja v ta namen. Zaupal sem celo skrivnost nekaterim svojim prijateljem in ti so mi na¬ svetovali, da naj najprej čisto mirno in skrivaj kopljem v našem majhnem skladu ter si na ta način pridobim denar, s katerim bi potem po¬ kupili sosedna zemljišča. Nekaj časa smo sedaj na ta način delali in v ta namen postavili hi- dravliško stiskalnico. In ta stiskalnica se je sedaj nekaj pokvarila, kakor sem vam že po¬ vedal, in mi bi radi čuli vaš nasvet v tej zadevi. Svojo skrivnost zelo skrbno čuvamo in ako bi se izvedelo, da prihajajo hidravliški inženirji v našo majhno hišo, bi ljudje kmalu začeli po¬ vpraševati ; in ako bi potem dognali resnico, bi seveda mi izgubili vsako upanje, da bi mogli nakupiti ono zemljo ter uresničiti svoje na¬ črte. To je vzrok, da sem zahteval od vas ob¬ ljubo, da ne poveste niti živi duši, da pojdete drevi.v Eyford. Nadejam se, da sem vam sedaj vse pojasnil, ali ne?‘ Dobro sem vas razumel/ sem rekel. ,Edino, kar mi ni popolnoma jasno, je to, čemu rabite hidravliško stiskalnico za kopanje suknarskega 90 ila, ki se koplje, kolikor je meni znano, ka¬ kor gramoz v jami/ ,, ,Ah!‘ je rekel malomarno, ,mi delamo po svojem lastnem procesu. Zemljo stiskamo v opeke, pa jo odpeljemo, ne da bi pokazali, kaj da je. Pa to je zgolj podrobnost. Zaupal sem vam torej vse, mr. Hatherley, in vam tudi po¬ kazal, kako zelo vam zaupam/ Pri teh besedah je vstal. ,Pričakujem vas torej v Eyfordu ob enajstih petnajst/ „,Pridem, gotovo/ „,In živi duši nobene besede/ Še enkrat me je vprašujoče in dolgo pogledal, nato pa mi je hladno stisnil roko in odhitel iz sobe. „No, ko sem začel sedaj bolj hladnokrvno premišljati o celi stvari, sem se močno začudil — kakor si lahko mislite — temu nenadnemu delu, ki mi je bilo poverjeno. Na eni strani sem bil seveda vesel, kajti plačilo je bilo najmanj desetkrat toliko veliko, kakor bi ga bil jaz sam zahteval, in mogoče je bilo tudi, da slede temu delu še druga. Na drugi strani pa je naredil obraz in vedenje tega človeka zelo neprijeten vtis name, in nikakor mi ni hotelo iti v glavo, da njegovo pojasnjevanje glede suknarskega ila dovoljno opravičuje potrebo, da moram priti o polnoči, pa njegovo veliko bojazen, da ne bi komu povedal o svojem potu. Vendar se nisem zmenil za vse svoje bojazni; naročil sem si dobro večerjo, pa se odpeljal na postajo Pad- 91 dington in odtod v Eyford, dobesedno izpol¬ ni vši obljubo svoje molčečnosti. „V Readingu sem moral spremeniti voz in postajo. Vseeno pa sem prišel pravočasno za zadnji vlak v Eyford, kamor sem dospel po enajstih. Bil sem edini potnik, ki je izstopil tamkaj in na peronu ni bilo žive duše razen enega zaspanega železničarja' s svetiljko v roki. Ko sem stopil skozi vrata, sem našel zunaj svojega znanca od zjutraj, ki je čakal v senci. Brez najmanjše besedice me je prijel za roko ter potisnil v voz, kojega vrata so bila odprta. Potegnil je okna na obeh straneh kvišku, po¬ trkal na lesovje in odpeljali smo se tako hitro, kolikor je konj le mogel teči." ,,En konj ?“ je vprašal Holmes. „Da, samo eden.“ „Ali ste videli njegovo barvo?“ ,,Da, videl, ko sem stopil v voz. Bil je kosta¬ njaste barve." „Ali je bil videti utrujen ali čil?" „0, čil in svež." ,,Hvala vam. Žal mi je, da sem vas prekinil. Prosim, nadaljujte s svojo kaj zanimivo po¬ vestjo." ,,Odpeljala sva se torej in vozila najmanj eno uro. Polkovnik Lysander Stark je rekel, da je bilo samo sedem milj daleč, toda soditi po hi¬ trosti, s katero smo se vozili in po času, ki smo ga rabili, bi dejal, da jih je bilo gotovo dvanajst. Polkovnik je ves čas molče sedel 92 poleg mene in vselej, kadar sem se ozrl proti njemu, sem opazil, da me je z veliko pozor¬ nostjo opazoval. Zdi se, da ceste v onih krajih niso posebno dobre, kajti strašno smo se zibali in tresli. Poskusil sem pogledati skozi okno, da bi vsaj nekoliko videl, kje da smo, pa okna so bila iz motnega stekla, tako da sem samo vča¬ sih videl sij mimoleteče luči. Semintja sem iz- pregovoril kako opazko, da bi prekinil dolgo¬ časno vožnjo, polkovnik pa je odgovoril tako nakratko, da je pogovor takoj zastal. Naposled je utihnilo drdranje in ropotanje voza in po kratki vožnji po gladki peščeni poti se je voz ustavil. Polkovnik Lysander Stark je skočil iz voza in ko sem skočil takoj za njim, me je hitro potisnil v vežo, ki je bila odprta pred nami. Iz voza sva stopila naravnost v vežo, tako da nisem imel prav nobenega časa, da bi si ogledal hišno pročelje. Kakor hitro sem prestopil prag, so se vrata glasno zaloputnila za nama, zunaj pa sem začul slabotni ropot koles, ko se je voz zopet odpeljal. „V hiši je bilo popolnoma temno in polkov¬ nik je tipal po žepih, iskal vžigalic pa na tihem preklinjal. Naenkrat so se na drugem koncu veže odprla neka vrata in dolg, svetel žarek svetlobe je zasvetil proti nama. Luč je postajala vedno svetlejša in prikazala se je neka ženska s svetiljnico v roki, ki jo je držala visoko nad svojo glavo, ter se ozirala po nas. Videl sem, da je bila lepa in po svetlikanju njenega obla- 93 čila sem spoznal, da je iz dragocenega blaga. Izpregovorila je nekaj besedi v neznanem tujem jeziku, kakor da bi kaj vprašala, moj spremlje¬ valec pa je odgovoril tako nakratko in osorno, da se je tako zelo zdrznila, da bi ji skoraj sve¬ til jka padla iz roke. Polkovnik Stark je stopil k njej, ji zašepetal nekaj na uho ter jo potisnil v sobo, iz katere je prišla; nato pa se je s sve- tiljko v roki vrnil zopet k meni nazaj. „,Bodite tako prijazni ter počakajte nekaj minut -v tej sobi/ je rekel ter odprl neka druga vrata. Bila je majhna, preprosto opravljena soba z okroglo mizo na sredi, na kateri je ležalo nekaj nemških knjig. Polkovnik Stark je po¬ stavil svetiljko na harmonij pri vratih. ,Ne bom vas pustil dolgo čakati/ je rekel in izginil v temo. „Pogledal sem knjige na mizi in navzlic svo¬ jemu nepoznanju nemščine sem mogel spoznati, sta bili dve knjigi znanstveni, ostale pa so ob¬ segale pesmi. Nato sem stopil k oknu v nadi, da bi videl na prosto; a bilo je zaprto s težkimi hrastovimi oknicami, ki so bile močno zapah¬ njene. Čudovito tiha hiša je bila to. Nekje v hodniku je tikala stara ura, sicer pa je povsod vladala smrtna tišina. Neko nejasno nemirno čustvo me je začelo obhajati. Kdo so bili ti Nemci in kaj so delali, ko so živeli na tem tujem, oddaljenem kraju? In kje se je nahajal ta kraj ? Bil sem kakih deset milj daleč od Eyforda, to je bilo vse, kar sem vedel, sicer 94 nisem imel niti najmanjšega pojma, ali proti jugu ali severu, ali vzhodu ali zahodu. Vse¬ kakor pa so bili Reading in druga mesta v tem obsežju in tako ta kraj navsezadnje vseeno ni bil tako samoten. Toda popolna tihota je pri¬ čala, da smo bili zunaj na deželi. Hodil sem po sobi gorindol, žvižgal sam pri sebi neko pesmi¬ co, da bi si ohranil korajžo, in gojil prepričanje, da popolnoma zaslužim svoje plačilo petdesetih funtov. „Iznenada pa so se brez vsakega poprej¬ šnjega glasu v največji tišini počasi odprla vrata moje sobe. Ona ženska se je prikazala med vrati in svetloba moje svetiljke se je razlivala po njenem razvnetem in lepem obrazu. Takoj na prvi pogled sem spoznal, da ji je bilo skoraj slabo od strahu; mrzlo me je pretresel ta prizor. Vzdignila je tresočo roko, da me opozori, da naj bom tiho, nato pa mi je zašepetala v slabi angleščini nekoliko besedi ter se boječe ozirala v temo za seboj. „,Pojdite odtod/ je rekla ter šiloma poskušala govoriti mirno, kakor se mi je dozdevalo. ,Poj¬ dite odtod. Ne ostanite tukaj. Nič dobrega vas ne čaka.' „,Ali madam', sem odgovoril, ,jaz še nisem dovršil tistega, radi česar sem prišel semkaj. Nemogoče mi je oditi, dokler nisem videl stroja.' „,Ni vredno, da čakate,' je nadaljevala. ,Prav lahko odidete skozi vrata. Nikdo vas ne bo 05 oviral.' In potem, ko je videla, da sem se na¬ smejal ter zmajal z glavo, je naenkrat odvrgla svoje rezervirano vedenje, stopila korak na¬ prej in vila svoje roke. ,Za Božjo voljo!' je za¬ šepetala, ,bežite odtod, dokler ni prepozno!' ,,Jaz sem pa že po naravi nekoliko svojeglav in ako se pojavijo zapreke pri kaki zadevi, me je toliko bolj volja lotiti se je. Spomnil sem se petdesetero funtov, svoje utrudljive poti in neprijetne noči, ki me je čakala. In vse to naj bo zaman? Čemu bi se splazil proč, ne da bi izvršil naročilo, pa brez plačila, ki mi je šlo? la ženska je imela morda kako fiksno idejo. Akoravno me je njeno obnašanje bolj pretreslo, kakor sem si hotel priznati, sem trdovratno zmajal z glavo ter izjavil, da imam namen ostati, kjer sem bil. Hotela je ponoviti svoje prošnje, kar so se zgoraj zaprla neka vrata, na stopnicah pa sva začula glasove korakov. Za trenutek je poslušala, nato pa z obupno gesto iztegnila svoji roki in izginila ravno tako ne¬ nadno in tiho, kakor je prišla. ,,Novodošleca sta bila polkovnik Lysander Stark in majhen debeluhast človek s kratko rdečkasto brado, ki mu je rastla izza gub dvoj- natega podbradka; predstavil mi ga je kot mr. Fergusona. „,To je moj tajnik in ravnatelj,' je dejal pol¬ kovnik. ,Pa se mi zdi, da sem pustil ta vrata za¬ prta za seboj. Bojim se, da ste bili na prepihu.' 96 Ravno nasprotno/ sem odgovoril, ,sam sem odprl vrata, ker se mi je zdelo nekam zaduhlo v sobi/ „Sumljivo me je pogledal. ,Morda je naj¬ bolje, ako se podamo na delo/ je rekel. ,Mr. Ferguson in jaz vas vzameva s seboj, da si ogledate stroj/ „,Mislim, da bi bilo dobro, ako bi dal klobuk na glavo/ „,0, ni treba, ker ostanemo v hiši/ „,Kaj, v hiši kopljete suknarsko ilo?‘ „,Ne, ne. V hiši ga samo stiskamo. Pa nič zato! Vse, kar bi radi od vas, je to, da pregle¬ date stroj ter nam poveste, kaj se je pri njem pokvarilo/ „Odšli smo po stopnicah navzgor ; polkovnik je šel prvi, debeli ravnatelj in jaz pa za njim. To staro poslopje je bilo cel labirint, polno hodnikov, mostovžev, ozkih vijugastih stopnic in majhnih nizkih vrat s starimi izdolbenimi pragi. Nikjer ni bilo nobene preproge, nikjer nobenega sledu o pohištvu; omet se je krušil po zidovju in vlaga je prodirala v zelenih, ne¬ zdravih lisah skozi zid. Skušal sem biti kolikor mogoče ravnodušen, a nisem pozabil svarila tiste ženske, akoravno se nisem oziral nanj in sem pozorno pazil na svoja dva spremljevalca. Ferguson se mi je zdel čmerikav, molčeč člo¬ vek, vendar sem spoznal iz onih maloštevilnih besedi, ki jih je bil izpregovoril, da je vsaj moj rojak. 97 „Polkovnik Lysander Stark se je naposled ustavil pred nizkimi vrati, ki jih je odprl. Pred nami se je nahajala majhna štirioglata soba, v katero smo vsi trije iztežka mogli ob enem. Ferguson je ostal zunaj, polkovnik pa je peljal mene noter. „,Sedaj/ je rekel, ,sva pravzaprav notri v hidravliški stiskalnici in kaj neprijetno bi bilo za naju, ako bi jo pustil kdo delovati. Strop te majhne sobice je pravzaprav dolnji del nižajo¬ čega se bata, ki prihaja s silo mnogih ton dol na ta kovinska tla. Zunaj so majhni stranski vodni stebri, ki vzprejemajo moč ter jo odda¬ jajo in pomnožujejo na vam znani način. Stroj se precej gladko giblje, vseeno pa deluje nekam trdo in je izgubil tudi nekoliko svoje moči. Morda boste vi tako dobri, da ga pregledate, potem pa i nam poveste, kako bi se dal po¬ praviti/ „Vzel sem mu svetiljko in zelo natančno pre¬ gledal stroj. Bil je v resnici orjašk stroj, ki je mogel izvajati ogromen pritisk. Ko pa sem se podal venkaj ter pritisnil navor dol, ki ga je vladal, sem po sikajočem glasu takoj spoznal, da nekje pušča, tako da teče voda skozi enega stranskih valjev nazaj. Natančnejša preiskava je pokazala, da se je skrčil eden gumastih obročev, ki se je nahajal okoli glave gonilnega droga, tako da ni popolnoma izpolnil cevi, po kateri se je gibal. To je očividno povzročilo 'zgubo moči, in jaz sem pojasnil celo stvar Sherlock, II. 7 98 svojima spremljevalcema; obadva sta z veliko skrbnostjo sledila mojim opazkam ter stavila več praktiških vprašanj glede tega, kako bi stroj zopet popravila. Ko sem jima vse razložil, sem se vrnil v glavno celico stroja ter si jo na¬ tanko ogledoval, da zadostim svoji radovednosti. Tukaj na prvi pogled je bilo jasno, da je bila zgodba o suknjarskem ilu gola izmišljotina, kajti naravnost trapasto bi bilo misliti, da bi imel tako mogočen stroj tako neprimerno na¬ logo. Stene so bile lesene, tla pa so tvorila ne¬ kako veliko železno kopanjo, in ko sem si jo natančneje ogledal, sem opazil, da je čezinčez pokrita z neko kovinsko usedlino. Sklonil sem se in grabil po njej, da bi se prepričal, kaj da je to, ko sem naenkrat začul krik v nemškem jeziku in sem opazil bledi polkovnikov obraz, ki je bil obrnjen proti meni. „,Kaj pa delate tukaj?' je vprašal. „Jezilo me je, ker me je nalagal s tako iz¬ mišljeno zgodbo, kakor mi jo je bil natvezil. ,Občudoval sem vaše suknjarsko ilo/ sem dejal; ,mislim, da bi vam mogel bolje svetovati glede vašega stroja, da bi bil poznal pravi namen nje¬ gove uporabe. „Ali komaj sem pregovoril te besede, sem že obžaloval svojo prenagljenost. Njegov obraz je postal strog in oči so se mu zlonosno zaiskrile. ,,,Pa dobro,' je rekel, ,izvedeli boste prav vse glede stroja.' Stopil je korak nazaj, zaloputnil mala vrata ter zavrtel ključ v ključavnici. Pia- 99 nil sem proti vratam, vlekel za kljuko, a se niso dala premakniti in se niso niti najmanje udala mojim udarcem in sunkom. ,Halo!‘ sem vpil. ,Halo ! Polkovnik! Izpustite me!‘ ,,Nato sem pa sredi tišine naenkrat začul glas, da mi je srce zastajalo. To je bilo rožljanje navorov in sikanje puščajočega valja. Pognal je bil stroj. Svetiljka je stala še vedno na tleh kamor sem jo bil postavil, ko sem preiskoval kopanjo. In pri njeni svetlobi sem videl, da se je črni strop nižal dol na mene počasi, sunkoma toda — česar nikdo ni bolje vedel nego jaz — z močjo, ki me je morala tekom ene dobre mi¬ nute streti v nerazločno maso. Zavpil sem in se vrgel proti vratom ter z nohti vlekel za klju¬ čavnico. Prosil sem polkovnika, da bi me iz¬ pustil, toda neusmiljeno rožljanje navorov je udušilo moje krike. Strop je bil komaj še eden, dva čevlja nad mojo glavo in ko sem vzdignil svojo roko, sem čutil njegovo trdo, hrapavo po¬ vršino. Kar mi je naenkrat šinilo v glavo, da bi bila bolečina moje smrti odvisna od lege, v kateri bi me doletela. Ako bi ležal na obrazu, bi cela teža prišla dol na mojo hrbtenico, in mraz me je pretresel, ko sem pomislil na strašni pritisk. Morda bi bilo na drugi način boljše in vendar, ali sem imel pogum vleči se in zreti v ono smrtonosno črno senco, ki se je pogrezala mzdoli? Že nisem mogel več stati pokonci, ko je moje oko ugledalo nekaj, kar mi je navdalo srce z nekoliko nado. 7 100 ,,Dejal sem že, da so bile stene lesene, ako- ravno so bila tla in strop iz železa. Ko sem se še enkrat v naglici ozrl okoli sebe, sem uzrl med dvema deskama svetlo progo, ki je po¬ stajala vedno širja in širja, ko sem mali oboj nazaj potiskal. Za trenutek si skoro nisem mogel misliti, da bi bila tam vrata, ki vodijo od smrti proč. V naslednjem trenutku pa sem se stisnil skozi ter obležal napol nezavesten na drugi strani. Oboj se je za menoj zopet zaprl, a pokanje svetiljke in nekoliko trenutkov po¬ zneje zvenenje obeh kovinskih plošč mi je pri¬ čalo, da sem se rešil v poslednjem trenutku. „Silno vlečenje za členke me je privedlo zo¬ pet k zavesti in spoznal sem, da sem ležal na kamenitih tleh ozkega hodnika, čez mene pa se je sklanjala neka ženska ter me z vso silo vlekla z levico, med tem ko je v desnici držala svečo. Bila je zopet tista dobra prijateljica, ki sem bil njeno svarilo tako nespametno zavrgel. „,Hitite! Bežite!' je zavpila brez sape. ,Ta¬ koj bosta tukaj. 'Opazila bosta, da vas ni tam notri. Oj, ne tratite tako dragocenega časa, marveč bežite!' „To pot nisem zametaval njenega sveta. Vstal sem in tekel ž njo po hodniku in vijuga¬ stih stopnicah navzdol. Te so držale v drug’ širok hodnik, in ravno ko sva dospela tja, sva začula glasove hitrih korakov in klicanje dveh glasov — drug je odgovarjal drugemu — iz nadstropja, na katerem sva bila, in iz spod-* 101 njega. Moja vodnica je obstala ter se ozirala okoli sebe, kakor da ne bi vedela, kaj ji je storiti. Zatem je hitro odprla neka vrata, ki so držala v spalnico, v kateri je svetlo svetil mesec skozi okno. ,,,To je edina vaša rešitev/ je rekla. ,Visoko je sicer, morda pa vseeno srečno dol skočite/ „Pri teh besedah se je na daljnem koncu hod¬ nika zasvetila luč in uzrl sem suho postavo polkovnika Lysandra, ki je hitel naprej v eni roki svetiljko, v drugi pa neko orožje, podobno mesarski sekiri. Planil sem preko spalnice, od¬ prl okno ter pogledal venkaj. Kako miren in prijazen je bil videti vrt v mesečini; več nego trideset čevljev ni moglo biti globoko. Zlezel sem na okenski naslon, vendar nisem hotel sko¬ čiti prej, dokler ne bi videl, kaj se zgodi med mojo rešiteljico in lopovom, ki me je zasledo¬ val. Ako bi ji pretila nevarnost, sem bil na vsak način odločen priti ji na pomoč. Nisem še pomislil vse to, ko je pritekel do vrat ter planil mimo nje proti meni : a ona mu je vrgla svoje roke okoli pasu ter ga skušala zadržati. ,,,Fric! Fric!' je zavpila angleško, ,spomni se svoje poslednje obljube. Dejal si, da se ni¬ koli več ne zgodi kaj takega. Saj bo molčal! Oh, saj bo molčal!‘ „,Blazna si, Eliza!‘ je.kričal ter se ji skušal izviti iz rok. ,Uničila nas boš. Preveč je videl. Pusti me dalje, pravim!' Pahnil jo je v stran, skočil proti oknu ter udaril s svojim težkim 102 orožjem proti meni. Jaz sem se bil spustil niz- dol in visel z rokami ob oknu, ko je udaril. Začutil sem neko bolečino, moj prijemijaj je popustil in padel sem na spodaj ležeči vrt. ',,Pri padcu sem se nekoliko pretresel, a se nisem ranil; radi tega sem se pobral ter tekel med grmovjem dalje, kolikor so me le mogle nesti noge; dobro sem vedel, da še daleko ni¬ sem bil izven vse nevarnosti. Na begu pa : se me je naenkrat polotila smrtna omptica in slabost. Pogledal sem na svojo roko, ki mi je bolestno utripala, in tedaj sem prvič opazil, da mi je bil palec odsekan in da mi je kri tekla iz rane. Skušal sem jo obvezati z robcem, toda naen¬ krat mi je začelo šumeti v ušesih in v nasled¬ njem trenutku sem se nezavesten zgrudil med rožne grme. „Kako dolgo sem ležal nezavesten, ne morem reči. Vendar je moralo biti precej dolgo, kajti ko sem se zavedel, je mesec zašel in napočilo je svetlo jutro. Moja obleka je bila vsa mokra od rose in moj rokav ves krvav od krvi mojega ranjenega palca. Silne bolečine so mi v tre¬ nutku poklicale v spomin vse podrobnosti mo¬ jega nočnega dogodka in skočil sem na noge v prepričanju, da še vedno nisem varen pred svojimi zasledovalci. Ko pa sem se začel ozirati okoli sebe, nisem v svoje veliko začudenje videl niti hiše niti vrta. Ležal sem bil za plotom blizu velike ceste, in nekoliko nižje ob cesti je stalo neko dolgo poslopje; ko sem se mu približal, 103 se je pokazalo, da je to prav ona postaja, kjer sem prejšnjo noč izstopil. Ako bi ne bilo strašne rane, bi se mi vse, kar se je zgodilo tekom teh strašnih ur, zdelo kakor hude sanje. „Ves zmeden sem se podal na postajo ter po¬ vprašal po jutranjem vlaku. Povedali so mi, da odide prvi prej kakor v eni uri. Službo je imel isti železničar, kakor ob mojem prihodu. Vprašal sem ga, ako je kdaj slišal o nekem polkovniku Lvsandru Starku. Ime mu je bilo popolnoma neznano. Vprašal sem ga dalje, ali je videl ponoči voz, ki je čakal name. Ne, ni ga videl. In dalje, ali se nahaja kje v bližini kaka policijska postaja. Rekel je, da kake tri milje daleč. „Ker sem bil ves slab in bolan, mi je bilo to predaleč. Radi tega sem sklenil, da počakam toliko časa, da se vrnem nazaj v mesto in po¬ vem tam na policiji svojo zgodbo. Bilo je šele nekaj čez šesto uro, ko sem dospel tja; zbok tega sem se najprej podal k zdravniku, da mi oskrbi rano in zdravnik je bil tako prijazen, da me je pripeljal semkaj. V vaše roke polagam svoj slučaj in storil bom vse, kar in kakor mi boste naročili." Ko sva s Holmesom čula to izvanredno zgod¬ bo, sva obadva nekaj časa molče sedela. Nato je vzel Sherlock Holmes s police eno onih tež¬ kih knjig, v katere je dajal svoje izrezke iz časnikov. 104 ,.Tukaj imam oglas, ki vas bo gotovo zani¬ mal," je rekel. ,,Pred letom dni je izšel v vseh časnikih. Poslušajte: ,Izgubil se je dne 9. t. m. mr. Jeremija Hayling, 26 let star, hidravliški inženir. Ob desetih zvečer je zapustil svoje stanovanje in od tedaj ga niso več videli. Ob¬ lečen je bil/ itd. itd. Ha! To znači poslednji čas, ko je polkovnik potreboval pomoči za svoj stroj." „Sveta nebesa!" je vzkliknil moj bolnik. „Po- temtakem to pojasnjuje besede one ženske." ,,Brez dvoma. Popolnoma jasno je, da je bil polkovnik hladnokrven in obupen človek ki je bil docela odločen, da ne sme njegova igra imeti nobene zapreke : prav kakor oni morski raz¬ bojniki, ki ne puste na zajeti ladji žive duše pri življenju. Vsak trenutek je dragocen; ako se torej čutite dovolj močnega, se zdajci poda¬ mo dol na Scotland Yard, odtod pa v Eyford." Čez kake tri ure smo bili v vlaku, ki je vozil od Readinga proti mali berkshirski vasi. V družbi so bili: Sherlock Holmes, hidravliški inženir, nadzornik Bradstreet iz Scotland Yarda z enim detektivom in jaz. Bradstreet je razgrnil velik zemljevid one okolice po sedežu ter je črtal s svojim šestilom krog okoli Eyforda kot središča. „Tukaj-le je!“ je rekel. „Ta krog je načrtan s polumerom desetih milj od vasi. In kraj, ki ga hočemo najti, mora ležati nekje v bližini te črte. Deset milj ste rekli, kajneda, gospod?" 105 ,,Dobro uro dolga in hitra vožnja je bila.“ ,.In mislite, da so vas celo to razdaljo nazaj nesli, ko ste ležali v nezavesti ?“ „Morali so to storiti. Nekam nejasno se tudi spominjam, kakor da me je nekdo vzdignil in nekam nesel." „Kar ne morem razumeti," sem dejal jaz, „je to, čemu bi vam prizanašali, ko so vas nezavest¬ nega našli na vrtu. Morda pa se je dal lopov omečiti po prošnjah od ženske." „To se mi zdi kaj malo verjetno. Nikoli v celem svojem življenju nisem videl bolj neiz¬ prosnega obraza." „0, vse to kmalu doženemo," je rekel Brad- street. „No, načrtal sem krog, in sedaj bi samo še rad vedel, na kateri točki je najti ljudi, ki jih iščemo." „Jaz mislim, da bi lahko svoj prst položil nanjo," je rekel Holmes mirno. Ali res!" je vzkliknil nadzornik, ,,ustvarili ste si torej že svojo sodbo! Poglejmo, da vi¬ dimo, kdo se ž njo sklada. Jaz rečem, da leži na jugu, kajti pokrajina je tam bolj zapuščena." , Jaz pa pravim vzhodno," je rekel moj bolnik. »Jaz sem za zahod," je dejal detektiv. „Tam se nahaja več tihih vasi." ,Jaz sem pa za sever," sem rekel jaz; „ker tamkaj ni nobenih gričev in ker naš prijatelj pravi, da ni opazil, da bi se bil vozil navkreber ali navzdol." 106 ,,Pojdite, pojdite!" je vzkliknil nadzornik in se nasmejal. „Naša mnenja so kaj lepo različna. Kompas smo si kar podajali med seboj. Komu pa vi daste svoj gdas?“ „Nobeden nima prav.“ „Ali vsi vendar ne moremo biti na napačni poti.“ „Oh, da, lahko ste. Moja točka je tale," je rekel Holmes in položil svoj prst ravno na sredo kroga. „Tukaj jih najdemo." „Kaj pa dvanajst milj dolga vožnja?" je za¬ sopel Hatherlev. „5est tja, šest nazaj. Nič ni bolj enostavnega. Sami ste dejali, da je bil konj čisto čil in svež, ko ste stopili v voz. Kako bi bilo to mogoče, ako bi bil vozil po slabih cestah?" „Da, to je zelo verjetna zvijača," je pripomnil Bradstreet zamišljeno. „Nobenega dvoma se¬ veda ne more biti, kakšnega značaja da je ta tolpa." ■0 „Prav nobenega," je dejal Holmes. „Ponare- jalci denarja so v velikem obsegu, in posluže¬ vali so se stroja za narejanje zlitine, ki je imela nadomeščati srebro." ,,Nekaj časa že vemo, da je neka zvita in pretkana tolpa na delu," je dejal nadzornik. »Izdelovali so polkrone kar na tisoče. Sledili smo jim celo tja do Readinga, dalje pa nismo mogli; zakrili so namreč svoje sledove na tak način, ki je jasno pričal, da so ti lopovi zelo stari in izkušeni. Sedaj pa mislim, da smo jih 107 po tem srečnem naključju vendar enkrat za¬ lotili." Pa nadzornik se je motil, kajti tem zločincem ni bilo usojeno, da nam pridejo v roke. Ko smo se vozili v postajo Eyford, smo ugledali orjašk steber dima, ki se je vzdigoval izza majhne gruče dreves v bližini ter visel kakor velikan¬ sko nojevo pero nad pokrajino. „Ali gori?" je vprašal Bradstreet, ko je vlak odšel svojo pot dalje. „Da, gospod," je dejal postajenačelnik. „Kdaj pa je začelo goreti?" „Slišal sem, da že ponoči, gospod, polagoma pa se je ogenj razširil in sedaj je celo poslopje v ognju." „Cegava hiša pa je to?" „Dr. Becherjeva." „Povejte mi," mu je segel inženir v besedo, ».ali je dr. Becher Nemec, zelo suh, z dolgim ostrim nosom ?“ Načelnik se je glasno zasmejal. „Ne, gospod, dr. Becher je Anglež, in v celi fari ni človeka, ki bi imel lepši telovnik od njega. Slišal sem pa, da ima pri sebi nekega gospoda, bolnika se mi zdi, ki je tujec in da je videti tak, kakor da bi rnu malo dobrega berkshirskega mesa ne moglo škodovati." Postajenačelnik še ni dokončal svojega go¬ vora, ko smo že vsi hiteli proti ognju. Cesta je držala preko nizkega griča in tamkaj pred Hami se je nahajalo veliko, prostrano, belo po- 108 beljeno poslopje, iz katerega je skozi vsako raz¬ poko in vsako okno švigal plamen, v vrtu pred njim pa so se trije gasilni stroji zaman trudili, da bi ukrotili ogenj. „To-le je!“ je zavpil Hatherley v veliki raz¬ burjenosti. „Tamle je s peskom posuta pot, tamkaj pa rožni grmi, kjer sem ležal. Ono drugo okno je pa tisto, s katerega sem skočil.“ „Sedaj imate," je rekel Holmes, „zadoščenje, da jih je doletelo maščevanje. Nobenega dvoma ni, da je vaša svetiljka zanetila lesene stene, potem ko jo je strla stiskalnica, in da sta bila onadva preveč razburjena, ko sta vas zasledo¬ vala, da bi pravočasno opazila ogenj. Sedaj pa imejte svoje oči odprte ter iščite med množico svoje prijatelje, akoravno se le preveč bojim, da so sedaj že dobrih sto milj daleč odtod." In Holmesova bojazen se je uresničila, kajti od onega dne pa do danes ni nikdo ničesar sli¬ šal o lepi ženski, čudnem Nemcu in čmerikavem Angležu. Tisto jutro je nek kmet zarana srečal voz, na katerem se je peljalo nekoliko oseb in nekaj zelo velikih kovčegov in ki je zelo naglo vozil v smeri proti Readingu. Tam pa so iz¬ ginili vsi sledovi in celo Holmesovi iznajdlji¬ vosti se ni posrečilo najti niti najmanjšega sledu, kam da so se obrnili. Ognjegasci so se zelo čudili, ko so našli znotraj čudne priprave, še bolj pa, ko so na nekem oknu drugega nadstropja našli pred kratkim odsekan človešk palec. Proti solčnemu / 109 zahodu se jim je naposled posrečilo pogasiti ogenj, pa šele potem, ko se je udrla streha in je bilo celo poslopje tako popolnoma upepe¬ ljeno, da ni razen nekoliko zvitih valjev in železnih cevi ostalo nobenega sledu o stroju, ki je tako drago stal našega novega znanca. V enem zunanjih poslopij so našli velike množine nikla in kositra, a nič denarja; to dejstvo pa se da pojasniti z onimi velikimi kovčegi, ki smo jih že omenili. Kako je prišel hidravliški inženir od vrta do onega kraja, kjer se je zopet zavedel, bi ostalo za vedno neznano, ako ne bi bila zemlja mehka in nam na ta način jasno oznanjala celo zgodbo. Očito je bilo, da sta ga nesli dve osebi, izmed katerih je imela ena zelo majhne noge, druga pa jako velike. Sploh je najbolj verjetno, da je tihi Anglež, ki je bil manj drzovit ali manj krvoločen kot njegov tovariš, pomagal ženski nesti nezavestnega moža iz nevarnosti. „Veste,“ je dejal naš inženir klavrno, ko smo zopet sedli v vlak, da se vrnemo v London, »lepo delo je bilo to zame! Izgubil sem svoj palec, izgubil plačo petdesetero funtov, in kaj sem pridobil?" »Izkušnjo," je dejal Holmes in se nasmejal. »Veste, neposredno pa vam utegne koristiti; treba vam jo je samo izraziti v besedah in za- dobili boste sloves, da ste izvrsten trgovski družabnik."